MPEG-1 Audio Layer 3, vsem bolj poznan kot MP3, je eden izmed najpopularnejših formatov kodiranja s pomočji izgubne kompresije. Patentiran je po standardu ”De facto” in ga uporablja večina predvajalnikov digitalnega zvočnega zapisa. Razvila in standardizirala ga je skupina strokovnjakov Moving Picture Experts Group, ki jo je sestavila Mednarodna organizacija za standarde ISO. Kot ISO/IEC standard je bil format MP3 priznan leta 1991. Narejen je bil z namenom zvočne informacije kompresirati tako, da človeško uho kljub reduciranim informacijam ne bi zaznalo večjih sprememb. Format MP3 osnovnemu digitalnemu zvočnemu zapisu odstrani nekatere manj pomembne zvočne informacije. To so frekvence zvoka, ki jih človeško uho ne zazna oziroma jih prezre. S tem se drastično zniža velikost zvočnega zapisa. Zaradi tega se tej obliki zapisa pravi zapis z izgubami, kar pomeni, da se ne ohrani vsa zvočna informacija. Na podoben način deluje pri slikovnih podatkih zapis JPEG. [1]

Kako odpreti MP3 datoteko

Zelo poznani MP3-predvajalniki so:

  • Bs.Player
  • Winamp
  • Windows Media Player
  • VLC Player
  • JetAudio
  • Apple iTunes
  • QuickTime Player

MP3 je med glasbenimi napravami najbolj podprt izmed vseh stisnjenih zapisov zvoka. [2]

This work by pixabay is marked with CC0 1.0

Da utrdiš svoje znanje lahko igraš spomin, kjer moraš posamezne besede, ki so napisane na kartici povezati in poiskati drugo kartico, ki ju smiselno povezuje.

Stiskanje

Stiskanje, ki ga doseže format datoteke MP3, je 1/10 velikosti datotek .WAV ali .AIF. Format daje prednosti pretočnega predvajanja takšnih zvočnih datotek prek interneta za spletno poslušanje, ki prej zaradi velikih velikosti zvočnih datotek ni bilo mogoče. Kakovost zvoka zvočne datoteke MP3 lahko nadzirate z nastavitvami parametrov, kot so bitna hitrost, hitrost vzorčenja, skupni ali običajni stereo. [2]

Formati oz. načini zapisa zvoka v digitalni obliki so standardizirani iz projektov skupine MPEG, ki se ukvarjajo z definiranjem sintaks in algoritmov za digitalni zapis slikovnega in zvočnega gradiva. Specifikacija MPEG-1 definira tri nivoje za avdio informacijo. Vsi delujejo na podoben način, a z različnim stopnjami kompleksnosti v kodirnem in dekodirnem delu. Vsi načini zvok podobno razdelijo na 32 manjših delov, nad katerimi nato izvedejo fizično-akustični model, s katerim ugotovijo, katere zvočne informacije lahko zavržejo s kar najmanj vpliva na kakovost reprodukcije. [1]

This work by pixabay is marked with CC0 1.0

MPEG

Moving Picture Experts Group, ali krajše MPEG, je ime ISO /IEC komisije, ki se ukvarja z razvojem video in avdio kodiranja. Osnovna ideja je bila, da analogni ali digitalni video signal konvertira v stisnjen paket podatkov, ki je prilagojen za učinkovit prenos preko omrežja. Analogni video prikaže 25 sličic v sekundi. Pogosto se dogaja, da sta si zaporedni sličici zelo podobni. MPEG s primerjavo dveh sosednjih sličic ugotavlja, v katerem delu sličice je prišlo do spremembe. Na ta način ni potrebno shraniti celotne naslednje sličice, ampak samo spremembe, ki so se zgodile v primerjavi s predhodno. Med drugim MPEG v primerjavi z nekodiranim digitalnim videom odreže informacije, ki jih naše oči niso sposobne videti. [3]
MPEG je standardiziral naslednje formate in standarde:

  • MPEG-1: ISO/IEC 11172 standard. Združeval je kodiranje videa in zvočnega zapisa pri pretočnosti 1.5 milijona bitov na sekundo. Najdemo ga predvsem v tehnologijah kot so Video CD (VCD), Super Video CD (SVCD), kabelska televizija (CATV). Zvočna plast MPEG-1-3 (MP3) se je prav tako razvila iz zgodnjih del MPEG.
  • MPEG-2 je bil zasnovan za kodiranje prepletenih slik s hitrostjo prenosa nad 4 milijone bitov na sekundo. MPEG-2 se uporablja za digitalno TV oddajo in DVD. Predvajalnik MPEG-2 lahko obdeluje tudi podatke MPEG-1.
  • MPEG-3: Namenjen je bil za televizijo visoke ločljivosti – High-definition television (HDTV) s prenosom med 20-40 Mbit/s. Pozneje so ugotovili, da lahko to pokrijejo v okviru MPEG-2, in so ga zato opustili.
  • MPEG-4: Zajema kodiranje audio-vizualnih objektov. Zagotovil je uspešen razvoj na treh področjih: digitalni televiziji, interaktivnih grafičnih aplikacijah in interaktivni multimediji. Prav tako obravnava fraktalno geometrijo, računalniško vizualizacijo in pristop umetne inteligence (AI) k rekonstrukciji slik. Najpomembnejši del standarda pa je vsekakor Advanced video coding (AVC), ki je bil prvič objavljen leta 2003. Temelji na konceptih prejšnjih standardov, kot sta MPEG-2 in MPEG-4 ter omogoča boljšo učinkovitost stiskanja (boljša kakovost stisnjenega videa ali slike) in večjo prilagodljivost pri stiskanju, prenosu in shranjevanju videoposnetkov.  [4]

Postopek celotnega kodiranja si lahko ogledaš tukaj.

(Visited 33 times, 1 visits today)
Dostopnost